56-letni slovenski menedžer z nevsakdanjim hobijem

Andrej Bergant. FOTO: Uroš Kokol.

Spoznajte Andreja Berganta, očeta dveh otrok, ki se je pri 51 letih začel ukvarjati z eno najzahtevnejših atletskih disciplin – skokom s palico.

Nekateri pri petdesetih kupijo motor, drugi začnejo peči kruh, tretji se vpišejo na tečaj joge, 56-letni Andrej Bergant pa se je “krizo” srednjih let odločil reševati na precej drugačen in bolj aktiven način.

Ljubljančan, ki je bil vrsto let na vodstvenih položajih priznanih slovenskih podjetij (Petrol, Mercedes-Benz Slovenija, Autocommerce …), danes pa je samostojni podjetnik, se je po dopolnjenem 50. letu starosti začel ukvarjati z eno najbolj kompleksnih športnih disciplin.

Začel je skakati s palico. In to zelo resno. S trmasto željo, da se novih stvari ne “poskusi”, ampak se jih nauči.

“Dokazal sem si, da se da tudi pri 50 ali 60 napredovati in kakovostno trenirati. Vse se da natrenirati, če greš korak za korakom. Ni seveda nujno, da prav v skoku s palico, lahko tudi kje drugje,” sporoča ljudem, ki se v srednjih, pa tudi poznih letih morda spogledujejo z novimi hobiji in izzivi.

On si je izbral enega težjih, ki zahteva hitrost, moč, gibljivost in pogum. Kako resno se ga je lotil in kako se je z njim spopadel? O tem in še marsičem je govoril v več kot uro dolgem pogovoru za Sportklub.

Bergant je tudi predsednik najuspešnejšega slovenskega atletskega kluba ŽAK Ljubljana. Pogovor z njim na to temo si boste lahko na Sportklubu prebrali prihodnji teden.

Ste bili z atletiko povezani že prej?

Da, atletiko sem začel aktivno trenirati v šestem razredu osnovne šole in jo treniral do odhoda v vojsko. Bil sem skakalec v daljino in troskokaš. Za moje atletske začetke je zaslužen Slavko Černe, pozneje pa sem se priključil majhni ekipi Srdjana Djordjevića, v kateri sem potem ostal do konca.

Skok s palico mi je bil všeč že takrat, vendar ga zaradi starega stadiona, na katerem skakališča sploh ni bilo, nisem treniral. Priložnost za to se je ponudila šele leta 1986, po izgradnji novega stadiona s tartanom in vsemi potrebnimi objekti ter opremo.

Potem sem s treniranjem atletike prenehal in se posvetil številnim drugim športom. V atletiko sem bil spet vpet, ko je atletiko začel trenirati starejši sin, pozneje mu je sledil še mlajši.

Sicer pa sem bil aktiven celo življenje: veliko smučam, še danes vozim gorsko kolo, veslal sem več kot 20 let, plezal, ogromno tekel – od polmaratonov do trail tekov … Nekje vmes sem začutil, da bi šel rad še v nekaj novega. In prišel je skok s palico.

Kako to, da skok s palico? Precej nenavadna izbira za človeka, ki je dopolnil 50 let …

Pri 51 letih sem si rekel: zakaj pa ne? Ker sem bil zaradi obeh sinov že relativno vpet v atletiko, sem se začel spraševati, ali je po petdesetem sploh mogoče začeti novo disciplino. Ne samo “poskusiti”, ampak se je res učiti, jo razvijati in izpopolnjevati. Dilema je bila jasna: sem že prestar ali se da?

Šel sem do trenerke Karoline Kostarakov Bratine in ji rekel: “Nekaj te bom vprašal, ampak ni treba takoj odgovoriti. Vzemi si čas. Ali bi me bila pripravljena trenirati skok s palico? Pojma nimam o tej disciplini, sem pa športnik in imam željo.” Čez 14 dni me je poklicala: “Sem za. Poskusiva.”

To je bilo tik pred korono. Trenirali smo približno mesec dni, potem pa so vse zaprli. Ko se je odprlo, pa do danes nisem več nehal. Ravno obratno – iz leta v leto sem bolj zavzet, motiviran in navdušen.

Vas je morda za skok s palico navdušil Armand Duplantis, trenutno prvi atletski zvezdnik in eno glavnih imen svetovnega športa?

Duplantis je car in velik motivator, redno ga spremljam, sem pa mladost doživljal z legendarnim Sergejem Bubko, ki je bil takrat to, kar je danes Duplantis. Skok s palico mi je bil vedno všeč. Že od nekdaj sem si želel, da bi enkrat resno skakal s palico.

Ta disciplina je izjemno dinamična. Zahteva fizično in psihično moč, hkrati pa je celostna. Pri kolesu delajo noge, pri teku tečeš – ponavljajoči se gibi, rutina. Pri palici pa moraš imeti “vse”: moč, hitrost, eksplozivnost, gibljivost, koordinacijo, tehniko in pogum.

Danes delam vaje, ki jih pri 20 nisem delal, ali pa jih delam enako dobro kot takrat. To mi veliko pomeni. In še nekaj: hotel sem si dokazati, da se tudi pri 50 ali 60 da napredovati in kakovostno trenirati. Raje manj, ampak vsak dan. Kontinuiteta je vse.

Seveda, izzivi so, poškodbe tudi. Ampak ko treniraš z mladinci, vidiš, da imamo v osnovi podobne izzive. Oni so hitrejši, skačejo višje. Nekaterih detajlov ne bom nikoli natreniral kot oni, to je realnost, a princip je isti.

Kako pa se je na idejo, da boste s 51 leti začeli skakati s palico, odzvala vaša okolica?

Ko se odločiš za kaj takega, te ljudje najprej debelo gledajo, toda odzivi so bili presenetljivo pozitivni. Tisti, ki me poznajo, vedo, da nisem prišel iz “mirnega” sveta. Ukvarjal sem se tudi z ekstremnimi športi in še danes se. Skok s palico ima svoja tveganja, ampak mi je nekako pisan na kožo.

Še vedno pa včasih slišim: “A ti je tega res treba? Ni nevarno? Kako pa boš pri teh letih?” Skepsa je prisotna predvsem pri tistih, ki discipline ne poznajo. Moje sporočilo je preprosto: zmoreš, če želiš. Mogoče niso vsi za palico, gotovo pa vsak lahko počne nekaj, kar mu je blizu.

Kako človek, ki se odloči skakati s palico, sploh pride do prvega uspešnega skoka?

Skok s palico je tehničen in zato postopen šport. Najprej sploh ne skačeš. Učiš se teči s palico, jo držati, obvladati telo in osnovne faze. Ne prideš na stadion in “skočiš”. Najprej te čakajo uvajanje, serija vaj, stopnjevanje.

Prva tekma, na katero sem šel, je bilo državno prvenstvo eno leto po tem, ko sem začel trenirati. Skočil sem 2,80 metra. Bil sem zadovoljen. Danes pa, ko pogledam nazaj, vidim, koliko rezerv je še bilo.

Koliko časa sploh traja, da prvič uspešno skočiš s palico?

Moja prva trenerka Karolina mi je na začetku rekla: “Za hotel sem si dokazati, da se tudi pri 50 ali 60 da napredovati in kakovostno trenirati. Raje manj, ampak vsak dan. Kontinuiteta je vse dobre skoke s palico potrebuješ približno osem let.” To slišim tudi od drugih, tako da bo verjetno kar držalo. Jaz vstopam v šesto leto, tako da še nisem tam.

Do tega, da skačeš, prideš relativno hitro, a kompleksnost skoka s palico je v fazah in v tem, da se s podaljševanjem zaleta spreminjajo dinamika, trdota in dolžina palice. Skoraj vsakič znova greš skozi cikel uvajanja.

S trdo palico lahko iz par korakov hitro narediš kak skok, ampak to bo nekje meter in pol, dva metra, za kaj več pa je potrebno veliko več časa.

Kako in kolikokrat na teden trenirate?

Palica je celostna in zato zahtevna. Trenirati moraš hitrost, moč, eksplozivnost, gimnastiko in tehniko, ki vse to poveže.

Če bi danes šel še enkrat od začetka, bi določene sklope telesa še bolj ojačal, ker potem lažje izvedeš tehnične elemente. V vseh elementih biti močan, okreten, gibčen.

Zelo sem hvaležen, da sem bil v klubu dobro sprejet. Delam po načrtu ekipe, v kateri so mladinci. Trener da načrt, jaz pa upoštevam še svoj “starostni koeficient” in si včasih vzamem več počitka, saj se najbolje poznam.

Atletiko treniram praviloma štirikrat na teden, včasih tudi petkrat, poleg tega še kak drug šport.

Skačem povprečno dvakrat na teden. Duplantis pravi, da skače le enkrat na teden. Skoki s palico so kognitivno in regeneracijsko zelo zahtevni.

Kaj vse treniram? Na enem treningu delam na hitrosti, na enem na moči, tudi gimnastiko. Sploh v obdobju bazičnih priprav delamo na drogu, krogih, bradlji, parterju … Naredim tudi salto nazaj (smeh, op. p.).

Koliko je vaš osebni rekord in kakšne rezultate dosegate na mednarodnih tekmovanjih?

Moj osebni rekord je trenutno 3,45 metra, mislim pa, da imam še precej prostora v tehniki, moči, občutku …

Na večjih tekmovanjih sem navadno med šestim in desetim mestom. Na mojem prvem velikem tekmovanju, svetovnem prvenstvu na Finskem, sem bil šesti.

Uvrstitve na teh tekmovanjih so sicer odvisne od tega, kje so tekme, in posledično, kdo nanje pride. Zato je lestvica pogosto bolj realno merilo kot posamezna tekma.

Kakšne rezultatske cilje imate?

Moja skrita želja je, da bi preskočil 3,80 metra, še bolj skrita pa skok čez štiri metre, kar bo težko.

Mislim pa, da bi do 3,8 metra lahko prišel. To bi bil tudi državni rekord za mojo kategorijo.

Najboljši na svetu v moji kategoriji skačejo okoli 4,05 m, za medaljo na evropskem prvenstvu pa moraš skočiti približno med 3,70 in 4,00 m.

Kako pa je v tej starostni dobi s poškodbami?

Poškodbe so del športa. Treba je poslušati svoje telo, predvsem pa je pomembna doslednost. Največja napaka v teh letih je, če dolgo nisi aktiven, potem pa se vrneš in pretiravaš. Recept, da se izogneš poškodbam, je postopnost: postopna rast, postopno izboljševanje, gradnja vseh prvin.

Če ob tem skrbiš za zdravo prehrano in počitek, zmanjšaš možnost poškodb. Sam sem se v zadnjem času navadil tudi na to, da se po treningih z masažno pištolo dobro zmasiram. To prinese sprostitev, ki jo telo potrebuje za nove treninge.

Zelo pomembna stvar, ki jo marsikateri rekreativec pozabi, pa je gibljivost. To je eden ključnih elementov, da se lahko ukvarjaš s katerimkoli športom. Gibljivost celega telesa, ki je en velik sistem. Če imaš gibljiv samo en del, drugega pa ne, hitro pride do poškodb.

S celostnim pristopom in kontinuiranostjo v športu minimiziraš možnost poškodb, seveda pa do teh vseeno lahko pride. Nenazadnje pri padcu, ki se ti lahko pri skoku s palico hitro zgodi. Velikokrat te palica katapultira izven blazin. Videl sem že fante, ki so mimo blazin padali s petih metrov, kar je grozno. Na srečo se je izšlo dobro, brez hudih poškodb, se pa na žalost dogajajo tudi te. Videli smo jih tudi že na velikih tekmovanjih.

Se vam je kdaj zgodil kak tak padec?

Najpogostejši padec se zgodi pri učenju, ko skokov še ne izvajaš pravilno. Ko še nimaš dovolj hitrosti, da bi te palica prenesla v daljino, ampak samo v višino, potem pa te vrne nazaj na stezo.

V mojem primeru je to višina treh metrov, kar je konkretno. Zgodilo se mi je že, da sem zlomil palico, padel v korito …

Je težko premagati strah?

Potrebuješ neko mentalno trdnost, da pri polni hitrosti palico zapičiš v korito. Predvsem to postane izziv, ko začneš palico kriviti – takrat je to neka druga dinamika.

To, da se s palico pripelješ čez, je relativno enostavno. Ukriviti palico pa zahteva tehniko, moč, hitrost in dojemanje prostora. In psihično trdnost, ker greš pri polni hitrosti v vbod, a samozavest raste s postopnostjo in ponovitvami. Ko delaš “majhne korake”, raste tudi občutek.

Kaj je za vas najtežje pri skoku s palico?

Najtežje je povezati vse faze v celoto, kar se tehnike tiče. Skok s palico je kombinacija vsega. Moraš biti zelo hiter in močan, da kinetično energijo iz zaleta preneseš v prožnost palice in jo vodiš. Na začetku je bilo drugače. Tekel sem, zapičil palico in pustil, da je palica naredila, kar je naredila, in me vrgla. Če sem imel srečo, me je vrgla.

Moj trener pravi, da se skok začne šele po odrivu. Tek, vbod, potem pa aktiven del – vodenje palice, nalaganje, stoja, obrat, prelet. Aktiven del skoka se začne šele po tem, ko odrineš in vodiš palico. Moraš poskrbeti, da palica dela zate in ne proti tebi. Dobiti ta občutek je zelo zahtevno. Moraš razumeti vse faze skoka.

Vse se zgodi v delčkih sekunde. V glavi moraš imeti “slow motion”. Ko tehniko dobro naštudiraš, je lažje, saj stvari delaš refleksno. Porivam palico, naredim zamah, se naložim, grem v stojo, palica je tukaj, jaz sem tam, zdaj se moram obrniti … To je nekaj, kar se za nas, ki nismo izkušeni, odvija zelo hitro, vse pa je treba izvesti. Če se kje zgodi napaka, se hitro obrne v napačno smer.

Velik izziv je tudi to, ker pri palici ne moreš narediti tisoč ponovitev. Če narediš 10–12 skokov na treningu, je že veliko. Pri skoku v daljino lahko skočiš tudi že malo utrujen, pa boš še vedno varno pristal v peskovniku. Seveda ti tudi ti skoki ne bodo več optimalni, si pa vseeno na malo bolj varni strani.

Pri skoku s palico pa je tako, da če nisi dovolj hiter, skoka ne boš pravilno izvedel in se ti lahko zgodi, da padeš.

Na posamezen trening imaš zelo omejeno število skokov. Ne moreš pa naštudirati četrte faze skoka, če nisi naredil prve. Kompleksnost tehnike, procesov in omejeno število ponovitev so največji hendikep. Narediš deset skokov, od tega tri, štiri za ogrevanje, potem štiri dobre skoke in tri, ki so slabši, potem pa že moraš nehati.

Do kdaj nameravate skakati s palico?

Ne vem. Začel sem iz želje, ker me je to preprosto vleklo. O tekmovanjih sploh nisem razmišljal. Imam cilj, ki sem ga že omenil, rad bi preskočil določeno višino. V končni fazi pri skoku s palico res skačemo čez letvico, letvice si postavljamo tudi v dobesednem smislu. In to mi je všeč, ker me žene naprej.

Tudi če bi ta cilj dosegel, pa to še ne pomeni, da bi nehal. Trenutno v skakanju uživam in dokler bo tako, bom skakal. Dokler se mi ne bo treba siliti, dokler bom čutil, da si to res želim, in dokler ne bom poškodovan, bom to delal. V trenutku, ko mi bo postalo breme, bom končal.

Pri mojih letih imam ta luksuz, da lahko izbiram, kaj bom počel. Delam stvari, v katerih lahko uživam.

Dejali ste, da ste s palico začeli skakati tudi zato, da bi bili zgled. Vam je kdo od “vrstnikov” v to disciplino že sledil?

V Ljubljani je še en skakalec s palico približno mojih let, sva dobra prijatelja. Začel je približno istočasno, ampak ne zaradi mene, danes pa se bolj nagiba k veteranskemu deseteroboju.

Veteranska atletika je pri nas močna, a večinoma pri starejših. V moji starostni kategoriji spadam nekje v “sredino”, nas je manj, a nekaj zanesenjakov nas je.

Ko greš na evropsko ali svetovno prvenstvo, pa je precej drugače. Med veterani je skok s palico precej množičen. Kategorije so na pet let in na velikih tekmah nas je v moji kategoriji pogosto 15 do 20.

Obstaja tudi svetovna veteranska lestvica, ki jo vodijo Američani. V moji kategoriji nas je okoli 200. Lani sem bil 26. in vsako leto sem višje, kar je dober znak.

Kaj bi sporočili ljudem srednjih let ali starejšim, ki bodo prebrali ta intervju in morda dobili idejo, da bi vas posnemali?

Najprej bi rekel, da se ni treba nujno ukvarjati s skokom s palico. Izberi si nekaj, kar rad počneš in v čemer res uživaš. To je izhodišče.

Druga stvar je, da te ne sme biti strah. Vse se da natrenirati, če greš korak za korakom.

Tretja stvar pa je doslednost. Naj to postane del tvoje dnevne rutine, nekaj, česar se boš vsakič znova razveselil. Da se, res se da. Pri sebi sem ugotovil, da se tudi najtežjih stvari lahko naučiš in da lahko v tem tudi uživaš.

Omenila sva že neverjetnega Šveda, serijskega svetovnega rekorderja Duplantisa. Kako vi, ki veste, koliko truda je potrebnega za skoke prek treh metrov, dojemate njegove skoke krepko prek šestih metrov?

V najbolj grobem smislu razliko vidiš že takrat, ko primeš v roke palico, s katero skačejo fantje, ki so v svetovnem vrhu. To so palice, dolge pet metrov ali več, izredno debele in trde. Že samo to, ker vem, kaj vse moram jaz narediti s svojo palico, mi vzbudi strahospoštovanje do fantov, ki zmorejo obvladati takšno.

Ampak tudi oni niso prišli do tega čez noč. Tudi oni so začeli postopoma, najprej so skakali z isto palico kot jaz, potem pa so korak za korakom gradili naprej. Duplantis pa je trenutno svoj svet, že zaradi tega, ker ima svetovni rekord. Mislim, da bomo še nekaj let uživali v njegovih skokih.

Ko gledam Duplantisa, imam občutek, da še zdaleč ni dosegel svoje meje. Star je 26 let, zato mislim, da ima še ogromno rezerv za napredek.

Poglejmo primer Tine Šutej, ki svoj vrh kariere doživlja pri 34 ali 35 letih. Ona je morda celo najlepši dokaz, kaj vse se da doseči s trdim delom, pravim trenerjem ali pa s skupino izkušenih pomočnikov, in predvsem z voljo.

Seveda, ko se v Sloveniji pogovarjamo o skoku s palico, ne moremo mimo Tine Šutej. Dobitnice kar osmih medalj z velikih tekmovanj. Tri je dobila lani, na pragu 37. leta starosti, ko je bila tudi bronasta na svetovnem prvenstvu v Tokiu. Kako dojemate njen fenomen?

Odkar skačem s palico, jo seveda podrobno spremljam. Občudujem predvsem njeno vztrajnost in to, da je vrh doživela takrat, ko ga je. Da je sposobna česa takega in držati tako raven, vztrajati in graditi naprej … Res, klobuk dol.

Njeno sporočilo je lahko med vrsticami zelo pozitivno za mlade atlete. Morda za nekoga, ki je star 22 ali 23 let in ima občutek, da nikamor ne pride in se mu stvari ne premaknejo. Ona je lep dokaz, da se da. Jaz sem nad njo res navdušen. Znova in znova me navdušuje.

Pa morda tudi analizirate njene skoke in skoke najboljših na svetu?

Seveda, to me zelo zanima, kaj in kako to počnejo najboljši na svetu. Mednje seveda spada tudi ona. Skakalci s palico smo tako ali tako kot neka skupnost, to se da opaziti tudi na stadionih. Poleg mnogobojcev so skakalci in skakalke zagotovo najbolj izraziti po občutku povezanosti, prijateljstva.

Sam imam med skakalci s palico prijatelje z vsega sveta. Iz ZDA, Argentine, Nemčije, Poljske, Turčije … Spodbujamo se, si izmenjujemo izkušnje.

Kakšna se vam zdi prihodnost slovenskega skoka s palico?

V resnici me ne skrbi. Res je, Robert Renner ni več aktiven, Tina Šutej pa tudi ni več mlada, ampak imamo več centrov moči, ki so neposredno povezani s trenerji in nabranim znanjem.

Imamo Brežice z Juretom Rovanom, kjer je izjemno močna ekipa, predvsem fantov. Več jih skače čez pet metrov, vsi so še relativno mladi, in to je zelo dober znak. Potem seveda Celje z Milanom Kranjcem, Tininim trenerjem. Tam je močan center znanja in sposobnosti. Svoje ima tudi Krka Novo mesto, seveda pa je tu še Ljubljana, kjer imamo super trenerja, bivšega zelo dobrega skakalca s palico, Jaka Rogla.

Pri njem mi je zelo všeč tudi to, da v Ljubljani trenira skakalce iz več klubov. Medsebojna pomoč je res velika. Imamo enega trenerja, ki trenira predstavnike Žaka, Olimpije, Kronosa in Kranja. Smo ekipa, treniramo skupaj, ne razmišljamo, kdo je iz katerega kluba.

56-letni slovenski menedžer z nevsakdanjim hobijem

Kakšno je tvoje mnenje o tem?